.jpg)
Velike reke v Aziji in Afriki, kot so Evfrat, Tigris in Nil, so z obilico vode in naplavljenim rodovitnim blatom nudile idealne razmere za stalno naselitev in poljedelstvo. Prebivalci teh obrečij so lahko zaradi bogatega pridelka brez skrajnih naporov zaživeli v obilju, ki je omogočalo družbeni in tehnološki napredek. Vedno bolj inovativni uporabi kovin so se pridružile druge obrti in trgovina. S pojavom pisave, ki je omogočila bolj zapleteno in abstraktno komunikacijo, se je začela civilizacija ter z njo pospešeni razvoj na področju znanosti in umetnosti. Družba, ki je postajala vse kompleksnejša, je bila organizirana izrazito razslojeno. V družini in širši družbi so vodilne vloge prevzemali moški, kar imenujemo patriarhat. Nastale so prve države z vladarjem na vrhu družbene lestvice in uradniškim aparatom. Na področju religije sta prevladovala kult vladarja, ki so ga častili kot božjega namestnika na zemlji, in politeizem, vera v več bogov.
Na področju med rekama Evfrat in Tigris, ki ga imenujemo Mezopotamija ali »Medrečje«, sledimo razvoju različnih kultur, ki so poseljevale ta rodovitni prostor: od religioznih Sumercev do vojaško usmerjenih Akadcev, Starobabilonskega kraljestva, Asircev, Novobabilonskega kraljestva in Ahemenidskega perzijskega cesarstva.
Še v bakreni dobi so Sumerci, povezani v ohlapno zvezo mestnih držav, zgradili prvo pravo mesto na svetu, Uruk. Gospodarsko in upravno središče njihove države je bilo obdano z obzidjem, sredi mesta je stal zigurat, bogu ali boginji posvečen tempelj. Najbolje ohranjen sumerski zigurat je tisti v Uru.
Akadci so ustanovili prvo centralizirano državo z glavnim mestom Akad in si podredili druga ljudstva. Svečeniška funkcija se je umaknila politični in vojaški vlogi vladarja. Namesto svetišč se tako srečamo predvsem s portreti vladarjev in spomeniki njihovim dosežkom. Akadski vladar Naramsin je prikazan kot zmagoviti vojskovodja, starobabilonski kralj Hamurabi pa kot despot, ki je hkrati varuh svojih podložnikov. Na obeh stelah so človeške figure upodobljene tako, da so sestavljene z različnih gledišč: glava in noge so upodobljene od strani oziroma v profilu, oko in trup pa sta upodobljena od spredaj oziroma frontalno. Tak kompozitni način upodabljanja figur je značilen za vso mezopotamsko in egipčansko umetnost.
Trinadstropni terasasti kompleks pravokotnega tlorisa s poševnimi stenami je bil v jedru zgrajen iz opeke iz blata ter obdan z opeko iz žgane gline. Po stopnišču na severni strani se je vladar kot vrhovni svečenik povzpel na zigurat kot simbolno goro, kraj srečanja med človekom in bogom. Opravil je daritev in tako poskrbel za dobro letino, ki so jo prebivalci razumeli kot darilo bogov v zahvalo za ustrezno čaščenje zaščitnika mesta.
Mesto je gosto pozidano in poseljeno naselje s posebnim političnim, upravnim, gospodarskim in kulturnim pomenom, katerega prebivalci se večinoma ukvarjajo z nekmetijskimi dejavnostmi. Razlikuje se od vasi, manjšega podeželskega naselja, katerega prebivalci se ukvarjajo pretežno s kmetijstvom.
Portret akadskega vladarja, morda mogočnega osvajalca Sargona I., je ostanek celopostavnega kipa. Očesne votline so bile prvotno zapolnjene z dragimi kamni. Kombinacija skoraj že realističnih obraznih potez in stiliziranih staknjenih obrvi, geometričnih vzorcev las in brade izraža spokojno dostojanstvo in avtoriteto vojaškega poglavarja.
OPOMBA: Na zemljevidu je prikazana približna lokacija. Točna lokacija mesta Akad ni povsem jasna.
Stela slavi vojaško zmagoslavje Sargonovega vnuka. Vladar je med premagovanjem sovražnikov upodobljen kot bog: nosi čelado z rogovi, v skladu s pomensko ali hierarhično perspektivo je večji od preostalih figur in postavljen na uglednejše mesto. Njegova dolga brada je znamenje moškosti in potentnosti, oborožen je z lokom in puščico ter bojno sekiro, z eno nogo stoji na padlem sovražniku. Zabeležena je tudi gorata pokrajina z drevesom, v kateri poteka spopad. Naramsinovi vojaki strumno korakajo po gori navzgor in poraženci padajo navzdol. Na steli sta hkrati zabeležena konkretni dogodek in simbolična upodobitev kraljeve moči in oblasti.
Zdaj manjši vladar stoji pred večjim božanstvom Sonca in pravičnosti, ki sedi na prestolu in nosi čelado z rogovi. Vladarju simbolno izroča zakonik, ki ga je uspešni babilonski vojskovodja pripravil z namenom, da bi upravno poenotil veliko državo.
V železni dobi je vzpon doživela asirska država, ki si je s pomočjo močne vojske z orožjem iz železa, bojnimi vozovi in oblegovalnimi napravami podredila celotno območje Mezopotamije. Asirski vladarji so si v prestolnicah Ašurju, Nimrudu, Korsabadu in Ninivah postavljali mogočne palače, ki so bile bogato kiparsko okrašene z zaščitniškimi figurami in pripovednimi reliefi.
Po obdobju asirske prevlade je sledila obnova babilonskega kraljestva. Mesto Babilon so v 6. stoletju pr. n. št. obdali z novim
obzidjem z mestnimi vrati, skozi katera je vodila procesijska pot od glavnega Mardukovega templja v mestnem središču mimo
kraljeve palače do posebne predmestne stavbe za praznovanje novega leta.
Sargonova palača je bila utrjena citadela, ki je obsegala glavnim bogovom posvečena svetišča, manjši zigurat in predvsem veliko palačo, zasnovano okoli dveh notranjih dvorišč z ekskluzivnim dostopom. Prvo dvorišče je bilo vendarle dostopnejše od drugega, v katerega so smeli le izbrani povabljenci, saj je vodilo v prestolno dvorano in iz nje naprej do kraljevih bivalnih prostorov.
Ob vhodu v prestolno dvorano Sargonove palače sta stala varuha lamasuja, hibridni bitji, sestavljeni iz telesa bika, kril orla in človeške bradate glave z božanskim pokrivalom z rogovi. V pogledu od spredaj sta statična, v stranskem pogledu sta upodobljena v koraku.
Na plitvih reliefih so bili pogosti prizori vojnih spopadov in lova na leve. Neustrašni Asurbanipal se hladnokrvno bori s podivjano zverjo. Dogajanje je dramatično, četudi ni nobenega dvoma, kdo bo končni zmagovalec. Lov na leve je bil dovoljen le vladarjem, z njim so dokazovali svojo neomajno prevlado in moč.
Po obdobju asirske prevlade je sledila obnova babilonskega kraljestva. Mesto Babilon so v 6. stoletju pr. n. št. obdali z novim obzidjem z mestnimi vrati, skozi katera je vodila procesijska pot od glavnega Mardukovega templja v mestnem središču mimo kraljeve palače do posebne predmestne stavbe za praznovanje novega leta.
Mestna vrata z monumentalnim polkrožno zaključenim vhodom in mogočnimi štirikotnimi stolpi s cinami so bila oblečena s keramičnimi ploščicami. Na modri podlagi reliefno izstopajo v profilu upodobljene živali: levi, biki in mušušu, sveta žival boga Marduka, ki jo sestavljajo glava in telo kače, sprednje noge leva ter zadnje noge ptice roparice.
Že v sredini 6. stoletja pr. n. št. pa so nad celotnim področjem prevladali Perzijci. Umetnost je bila v prvi vrsti namenjena slavljenju vladarjev. Ker so verske obrede opravljali ob oltarjih na prostem, templjev niso gradili. Njihova najpomembnejša arhitekturna naloga so bile vladarske palače, najprepoznavnejša značilnost perzijske umetnosti pa je eklekticizem, kombiniranje vzorov iz različnih mezopotamskih tradicij ter iz egipčanske in grške kulture.
Palačo v cesarski prestolnici Persepolisu je začel graditi Darij I., ki je material, gradbenike in kiparje zbral z vseh koncev cesarstva, celo iz Egipta, seznanjen pa je bil tudi s sočasno grško umetnostjo. Dogradili so jo Darijevi nasledniki. Palača je stala na kamnitem podiju, do katerega je vodilo slavnostno stopnišče. Sestavljale so jo različno velike stebriščne dvorane, največji sta bili sprejemna in prestolna dvorana. Baze in kapiteli stebrov so bili sestavljeni iz grških, mezopotamskih, anatolskih in egipčanskih elementov. Stene dvoran in stopnišč so bile reliefno okrašene. Na stopnišču, ki je vodilo v sprejemno dvorano ali apadano, je upodobljen svečan sprevod perzijskih plemičev na eni ter odposlanikov z vseh koncev cesarstva na drugi strani. Približujejo se v umirjenem koraku, da se bodo z daritvami poklonili perzijskemu vladarju. Večinoma so v celoti upodobljeni v profilu, njihove pričeske in brade so stilizirane, v draperiji se opazi vpliv grške arhaične umetnosti. Reliefi so bili prvotno pobarvani, upodobljeni kovinski predmeti celo pozlačeni. Palačo je porušil Aleksander Veliki kot znamenje uničenja perzijskega cesarstva.
Velika doba egipčanske kulture ob reki Nil se je začela v bronasti dobi z združitvijo severnega Spodnjega in južnega Zgornjega Egipta v enotno državo s prestolnico v Memfisu. Zvrstilo se je več obdobij egipčanske zgodovine in več dinastij vladajočih faraonov: zgodnjedinastičnemu obdobju so sledila obdobja Starega kraljestva, Srednjega kraljestva z novo prestolnico v Tebah in Novega kraljestva. Kljub temu je bila za razliko od mezopotamskega prostora, v katerem so sobivala in se spopadala različna ljudstva, egipčanska državna tvorba trdnejša, kultura pa bolj poenotena ter zavezana spoštovanju tradicije.
Najmonumentalnejši izraz faraonove oblasti v obdobju Starega kraljestva so bile piramide, veličastna poslednja bivališča mumificiranih faraonov,
kraj njihovega prehoda v posmrtno življenje. Grobnica je bila bodisi izklesana v skalo pod piramido bodisi se je nahajala v piramidi sami.
Piramide so skupaj s svetišči, drugimi grobnicami in drugimi stavbami tvorile velike grobne komplekse. Stene in stropi notranjih prostorov
grobnic in svetišč so bili okrašeni z reliefi in poslikavami.
Piramide so se razvile iz mastabe. Prva monumentalna, v celoti iz kamna zgrajena egipčanska stavba je Džoserjeva stopničasta
piramida v Sakari. Zanjo se zdi, da je sestavljena iz šestih mastab kvadratnega tlorisa, ki so postavljene ena na drugo in
tvorijo stopnišče, po katerem se faraon po svoji smrti simbolno povzpne v onstranstvo. Pri Keopsovi, Kefrenovi in Mikerinovi piramidi
v Gizi so stranice piramid zravnali in piramide poravnali glede na štiri strani neba. Prvo in največjo je dal zgraditi Keops,
sledila sta mu sin Kefren ter njegov sin Mikerin. Vse tri piramide so obdajale manjše piramide in mastabe za člane kraljeve družine
in njihove najljubše uradnike. Na vzhodni strani vsake piramide je stal pogrebni tempelj za izvajanje obredov in daritev za pokojnika.
Z dolgim pokritim hodnikom je bil povezan z dolinskim templjem na bregu reke Nil, v katerem se je nahajal faraonov kip. Taki
kipi so imeli nalogo, da utelešajo dušo ka pokojnega vladarja in v njegovem imenu sprejemajo darove obiskovalcev.
V obdobju Novega kraljestva je piramide nasledil nov tip grobnic, izklesanih neposredno v skalo. Najslavnejša grobnica iz Doline kraljev pripada Tutankamonu, v Dolini kraljic pa je najbolje ohranjena poslikava grobnice kraljice Nefertari.
Dolini kraljev in kraljic ležita ob Nilu. Na drugi strani reke sta se v okolici Teb nahajala velika tempeljska kompleksa,
Karnak na severu in Luksor na jugu, posvečena trem glavnim tebanskim božanstvom, Amonu, njegovi ženi Mut in njunemu
sinu Honsuju. Povezana sta bila z alejo sfing. V templjih so faraoni za časa svojega življenja častili svoje božanske zaščitnike,
po njihovi smrti pa so drugi častili njih. Tempeljski kompleksi niso bili le verska, temveč tudi gospodarska, administrativna
in kulturna središča.
V primerjavi z monumentalnimi kamnitimi grobnicami in templji so bila bivališča faraonov skromna. Zgrajena predvsem iz opeke
in lesa so bila namenjena bolj kratkotrajnemu bivanju, saj so bili faraoni veliko na poti. Selili so se iz templja v tempelj,
opravljali daritve božanstvom in obhajali praznike. Glavna naloga faraona kot posrednika med bogovi in človeštvom je bila
vzdrževanje harmonije in ravnotežja v državi. Podložniki so častili faraona, faraon pa bogove, da je od njih v zameno
pridobil blagostanje za vso deželo. Ta razmerja se odražajo tudi v upodobitvah, na katerih faraon v prisotnosti bogov stoji,
v prisotnosti ljudi pa sedi.
Z Narmerjevo paleto iz zgodnjedinastičnega obdobja je v plitvem reliefu obeležen ključni zgodovinski dogodek, združitev Spodnjega in Zgornjega Egipta. Faraon Narmer na eni strani palete nosi belo krono Zgornjega Egipta in na drugi strani rdečo krono Spodnjega Egipta, obe upodobitvi pa spremlja isti hieroglif z njegovim imenom. Slikovna ploskev plitvega reliefa je razdeljena v več horizontalnih pasov ali registrov. Figure so ploskovite, po načelu največje jasnosti so sestavljene kompozitno, z dveh očišč: glava in noge so upodobljene v profilu, trup in oko frontalno. Tla, na katerih stojijo, so označena s črto, sicer prostor ni nakazan. Faraon je upodobljen večji od drugih oseb in daje vtis, da je za zmago nad sovražniki zaslužen sam. Ob njem je služabnik, ki v rokah drži njegove sandale in tako opozarja, da bos vladar stoji na svetih tleh.
Egipčanske palete so sprva služile pripravljanju kozmetike, kasneje so pridobile tudi ritualni pomen. Velike dimenzije Narmerjeve palete nakazujejo, da ni bila namenjena vsakdanji rabi, temveč so jo kot zaobljubni, votivni dar podarili Horusovemu svetišču v Hierankopolisu.
Mastaba je bila enonadstropna opečnata stavba pravokotnega tlorisa in trapezastega prereza s poševnimi stenami, postavljena nad podzemno grobnico. Do grobnice je vodil vertikalni jašek. V mastabi nad grobnico sta bili majhna zaprta soba s kipom pokojnika ter kapela za daritve žalujočih sorodnikov.
Po kasnejši legendi naj bi Džoserjevo piramido zasnoval faraonov visoki uradnik in visoki svečenik Imhotep, ki tako velja za prvega poimensko znanega arhitekta v zgodovini, čeprav za to ni dokazov.
Monumentalno hibridno bitje stoji ob Kefrenovem dolinskem templju. Sfinga je varovala začetek ceremonialne poti proti pogrebnemu templju in piramidi. Z levjim telesom in človeško glavo s faraonskim pokrivalom je simbolizirala kombinacijo človeškega razuma in živalske moči.
Kefren vzravnano in negibno sedi na prestolu, roke drži v naročju. Oblečen je v tradicionalno kraljevo nošo s kratko opasico, naglavnim pokrivalom in obredno brado. Njegovo telo skupaj s prestolom tvori dve vertikali in dve horizontali. Prostor med telesom in sediščem je zapolnjen, kar kralja simbolično poistoveti z njegovim prestolom. Ob straneh prestola sta izklesana stoječa leva, kraljeva varuha in simbola oblasti, za faraonovo glavo je sokol Horus. Pod sediščem se prepletata rastlini, zgornjeegipčanski lotos in spodnjeegipčanski papirus.
Mikerin in njegova žena stojita v rahlem koraku. Njegova postava je idealizirano atletska, z vitkim pasom in razpoznavnimi mišicami. Ženino telo je bolj zaobljeno; pod tenko obleko so poudarjeni njene prsi in osramje. Moža v znak pripadnosti in podpore objema čez pas in ga drži za roko. Upodobljena je manj formalno, kar ustreza njenemu podrejenemu položaju. Obraza obeh sta idealizirana, saj gre za podobi pobožanjenih bitij in ne navadnih smrtnikov. Statičen in frontalno postavljen faraonski par izraža dostojanstvo, spokojnost in večnost.
Kiparska upodobitev sedečega pisarja z ohranjeno prvotno polihromacijo je bolj naturalistična in individualizirana od faraonove, saj ne gre za božjega namestnika, ampak za običajnega človeka v faraonovi službi. O njegovem vendarle relativno visokem družbenem položaju pa priča dejstvo, da je imel lastno grobnico, v kateri se je nahajal ta kip. Kot je bilo običajno za pisarje, sedi na tleh s skrčeno prekrižanimi nogami, v naročju drži papirusov zvitek in v desnici pisalo.
Nad izdelovanjem kipov in poslikav ter gradnjo piramid in templjev so v Starem kraljestvu bdeli svečeniki. Ti so pripravili načrte, ki so jih nato izvedli rokodelci, za posamezne zvrsti specializirani mojstri. V Novem kraljestvu sta to vlogo prevzela nadzornik kraljevih del ter kraljevi glavni kipar, svoje nadzornike in kiparske delavnice pa so imeli tudi v templjih. Portret faraonke Nefretete so našli v delavnici kiparja Tutmozisa v Amarni. Morda mu je služil kot model za večje kiparske ali slikarske upodobitve vladarice.
Tutankamon je bil eden manj pomembnih faraonov, vladal je le slabih deset let, toda leta 1922 so odkrili njegovo grobnico, ki je edina ostala skoraj nedotaknjena, medtem ko so vse druge že zdavnaj izropali. Njegova mumija je ležala v treh krstah: dve zunanji sta poslikani in pozlačeni, zadnja je iz čistega zlata. Vse tri krste pa so bile položene v kamniti sarkofag, ob katerem so našli še manjše krste s shranjenimi notranjimi organi. Pogrebna maska iz zlata, emajla in poldragih kamnov je bila položena neposredno na faraonov mumificirani obraz. Enako kot pri Kefrenu ali Mikerinu je tudi njegov obraz na pogrebni maski negiben in resen, na glavi ima faraonsko pokrivalo nemes z dvema zaščitniškima božanstvoma, zgornjeegipčansko ptico ujedo in spodnjeegipčansko kobro.
Podobe na stenah grobnice so bile najprej izdelane v plitvem reliefu in nato še poslikane. Kraljica je upodobljena med svojim prehodom v onstranstvo, kjer jo sprejemajo različna božanstva. Ta so prikazana bodisi v živalski podobi bodisi v človeških telesih z živalskimi glavami. Kraljica mirno, celo negibno stoji pred božanstvom, ki sedi na prestolu.
Tempelj so dogradili postopoma, vsak faraon je stavbi, ki so jo že gradili njegovi predhodniki, dodal svoj del. Za egipčanske templje je značilna izrazita osna usmerjenost: prostori so nanizani drug za drugim tako, da postajajo postopoma vse manjši, nižji in temnejši ter tako ponazarjajo popotovanje iz vsakdanjega sveta do najsvetejšega, v svet božanskega. Vhod sta označevala dva obeliska, ohranjen je eden. Mogočnemu pilonskemu vhodnemu delu najprej sledijo s stebrišči obdana notranja ali peristilna dvorišča, nato stebriščna ali hipostilna dvorana in naposled cela, najsvetejši, temen in majhen prostor kvadratastega tlorisa s štirimi stebri in s kipom božanstva. V peristilna dvorišča so smeli vstopiti le predstavniki elite, preostali verniki so procesijo opazovali od zunaj. V hipostilno dvorano in celo je bil vstop dovoljen le očiščenim svečenikom in faraonu.
Egipčanski stebri so s svojo obliko povzemali avtohtono rastlinje, kapiteli so bili oblikovani kot lotosov popek ali kot papirusov cvet.
| Pojasni | Slovarček | Interaktivne naloge |
