.Attribution Athanadoros, CC BY-SA 3.0.jpg)
_Mosaic.jpg)
,_(Gigantomàquia_E),_Attribution Museu_de_Pèrgam,_Berlín.Vicenç Valcárcel Pérez, CC BY-SA 4.0.jpg)
_September_2015-1.Attribution Alvesgaspar, CC BY-SA 4.0.jpg)
.jpg)
.jpg)
Na Kreti se je v bronasti dobi razvila minojska kultura, vezana zlasti na pomorsko trgovino z drugimi deželami. Kako je bila organizirana družba Minojcev, v resnici ne vemo. Božanstvom niso gradili razkošnih svetišč, postavljali so le oltarje in majhne kapele na določenih mestih v naravi, kjer naj bi bogovi prebivali. Namesto tega so po otoku rasla velika upravna, gospodarska in politična središča, t. i. minojske »palače«. Največja palača je bila v Knososu. Stene notranjščin so bile poslikane z živalskimi in žanrskimi motivi, ohranjene ni nobene upodobitve vladarjev.
Nekoliko mlajša mikenska kultura celinske Grčije je bila kultura hierarhično organizirane vojaške družbe. Tvorila so jo neodvisna kraljestva s središči v utrjenih mestih na vrhovih hribov. Najpomembnejše mesto so bile Mikene. Plemiči so prebivali v utrjeni citadeli, preostali državljani pa so živeli zunaj obzidja v majhnih skromnih kamnitih in opečnatih hišah in so se v citadelo zatekli le, ko je bilo mesto oblegano. Mikenski knezi so bili pokopani z zlatimi maskami in bogatimi grobnimi dodatki v jaškastih in v kupolnih grobovih na robu mesta.
Na glineni posodi je naslikana hobotnica v temni barvi na svetli podlagi. Z vijugastimi linijami dekorativno upodobljenih lovk daje vtis gibanja in živosti. Med lovkami so naslikani naturalistični detajli: vodne rastline in korale.
Okoli velikega osrednjega pravokotnega dvorišča, usmerjenega v osi sever–jug, so bile stavbe različnih velikosti, visoke od dveh do štirih nadstropij, razporejene precej prosto, tako da so spominjale na labirint. Na zahodni strani dvorišča so se nahajali javni prostori z zakladnico, prestolno dvorano, stopniščem in skladišči, na vzhodni strani je bil stanovanjski del. Palačni kompleks ni bil obzidan. Zgrajen je bil iz kamna, leseni stebri značilne klinaste oblike s prstanastimi kapiteli so bili pobarvani rdeče in črno.
Palačo v Knososu poznamo tudi kot Minosovo palačo, poimenovano po legendarnem kralju Krete, ki je zgradil labirint, da bi v njem obdržal zaprtega Minotavra (pošast s človeškim telesom in bikovo glavo).
Bik je najpogosteje upodobljena žival v minojski umetnosti, zato je gotovo imel poseben verski pomen, čeprav ne vemo točno, kakšnega. Preskakovanje bika iz palače v Knososu najverjetneje upodablja neko ritualno dogajanje. Eno dekle drži bika za roge, drugo čaka v ozadju, da bo ulovilo mladeniča, ki preskakuje bika v galopu. Dekleti prepoznamo po svetlejši polti, medtem ko je mladeničeva temnejša. Figure so, podobno kot v egipčanski umetnosti, upodobljene stilizirano in ploskovito, v profilu, a s frontalno prikazanim očesom. Dogajanje se odvija v brezprostorju. Za razliko od svečanih statičnih egipčanskih upodobitev je na minojskih ujeto radoživo gibanje. Prevladujejo rdeča, modra in rumena barva.
V citadeli se je nahajala kraljeva palača s prestolno dvorano ali megaronom, kar pomeni »velika soba«. Citadela je bila obzidana z mogočnim kiklopskim obzidjem. Svoje ime je dobilo po gradnji iz velikanskih, grobo obdelanih kamnov, za katere so menili, da so jih lahko enega na drugega postavili le kiklopi, orjaška bitja z enim očesom na sredi čela, iz grške mitologije.
Levja vrata so sestavljena iz treh megalitov s trikotnim zaključkom z reliefno upodobitvijo dveh živali ob stebru. Živalski glavi nista ohranjeni, zgodovinarji domnevajo, da sta bili levji. Relief naj bi deloval kot apotropejsko znamenje, leva naj bi citadelo ščitila pred nesrečami in zlimi silami.
Megaron sestavljajo stebriščno preddverje ali portik, preddverje ali vestibul in kvadratna oziroma pravokotna glavna sobana. Sredi glavne dvorane je bilo nizko okroglo ognjišče, ki so ga obdajali štirje nosilni stebri, ob steni se je nahajal kraljevi prestol. Prestolna dvorana je bila obdana z drugimi kraljevimi prostori. Stene palače so bile okrašene s poslikavami v slogu, ki so ga Mikenci prevzeli iz minojske umetnosti.
Maska iz zlate pločevine naj bi po legendi pripadala kralju Agamemnonu, čeprav je verjetneje, da je šlo za drugega vladarja. Obrazne poteze so stilizirane; ušesa, zaprte oči, obrvi in brada so izdelani dekorativno.
Najimenitnejša izmed mikenskih kraljevih grobnic je Atrejeva zakladnica, ki je včasih imenovana tudi Agamemnonova grobnica. Dolg, v hrib vkopan in iz kiklopskih kamnov zgrajen dohodni hodnik ali dromos vodi skozi vrata s trikotno odprtino zgoraj v panjasti prostor ali tolos, ob katerem se nahaja manjša soba, kjer je bil pokopan pokojnik.
Po propadu mikenskih držav so se na območju Grčije naselila dorska, jonska in ajolska plemena. Predstavniki vseh teh plemen so sebe imenovali Heleni. Dojemali so se kot pripadnike iste grške kulture, s katero so se hkrati razlikovali od drugih, »barbarskih« plemen. Že v arhaični dobi se je vzpostavila mreža samostojnih malih mestnih držav, imenovanih polis, ki so pogosto tekmovale med sabo, npr. na olimpijskih igrah, čeprav so jih tudi povezovala skupna, panhelenska svetišča in preročišča, npr. Delfi. Grki so z razcvetom čezmorske trgovine kolonizirali tudi kraje zunaj matične Grčije in se povezali z Vzhodom. Trenja z zunanjimi sovražniki so prerasla v perzijske vojne, notranja trenja pa v peloponeške vojne. V obdobju med enimi in drugimi vojnami so prevladale Atene. V klasični dobi so zlasti pod Periklejevim vodstvom dosegle vojaški, politični, gospodarski in kulturni vrhunec.
Marmorne kiparske upodobitve golih mladeničev in oblečenih mladenk iz arhaičnega obdobja so služile kot elitni nagrobni spomeniki ali pa kot votivni darovi v svetiščih. Ne vemo zagotovo, koga točno so predstavljali: smrtnike, svečenike ali bogove. Frontalno postavitev in pomaknjenost ene noge nekoliko naprej so grški kiparji prevzeli od egipčanskih kipov faraonov. Postave predstavnikov te grške aristokratske elite so še idealizirane, njihova oblačila in lasje so predstavljeni z geometriziranimi vzorci, vendar se že nakazujejo naturalistične podrobnosti, npr. značilni arhajski nasmešek, s katerim so skušali obrazom vliti nekaj živosti.
Grško mesto, najznamenitejše so Atene, je imelo dve javni središči: profano agoro in sakralno akropolo. Monumentalni, kamniti in geometrično pravilni arhitekturni volumni teh dveh predelov so bili v precejšnjem nasprotju s preostalim mestnim tkivom zasebnih stanovanjskih stavb, preprostih eno- ali dvonadstropnih hiš iz cenejših in manj trajnih materialov. Zgrajene so bile okoli notranjega dvorišča s cisterno ali vodnjakom, ob katerem se je nahajala najpomembnejša soba hiše, andron za sprejemanje gostov. Tu so se odvijali simpoziji, aristokratske moške pivske zabave, pri katerih so uporabljali različne vrste poslikanih posod.
Grško vazno slikarstvo delimo v dve fazi. V arhaičnem črnofiguralnem slikarstvu sta protagonista upodobljena v ne povsem simetrični, toda uravnoteženi kompoziciji. Figuri sta naslikani v profilu in njuni očesi frontalno, prostor ni nakazan. Prizor kljub temu deluje razgibano, vtis imamo, da smo priča napeti igri. Za poznoarhaično in klasično rdečefiguralno slikarstvo je značilno še bolj razgibano dogajanje. Figure so upodobljene v različnih postavitvah in z različnih zornih kotov v prostoru, ki je nakazan z drevesom in nagnjenim terenom.
.Attribution Xinstalker at Italian Wikipedia.jpg)
_2.jpg)
Amfora je bila namenjena za hranjenje vina, pa tudi meda, olivnega olja in vode, hidria za prinašanje vode, krater za mešanje vina in vode ter kiliks za pitje te pijače. Posode so krasili mitološki prizori iz sveta junakov in bogov.
Za ta prizor dveh vojščakov med počitkom ni ohranjenega literarnega vira. Znamenita grška tekmeca iz trojanske vojne sta tu morda ujeta v trenutku pred dogajanjem, opisanem v Homerjevi Iliadi, še med obleganjem Troje. Vtis imamo, da bo zmagal mlajši Ahil na levi, saj vizualno prevladuje nad niže sklonjenim Ajaksom, ki je že odložil čelado. Na vazi lahko preberemo napis »Eksekias me je izdelal in poslikal«. To je bil znan izdelovalec in poslikovalec posod iz Aten. Njegove vaze so kopirali in izvažali tudi v daljnje kraje, to amforo so našli v etruščanski grobnici v Vulciju.
Na kraterju je upodobljena zgodba o smrtnici Niobi, materi štirinajstih otrok, ki je bila ponosna na svojo plodnost in lepoto. Ponorčevala se je iz boginje Leto, ki je Zevsu rodila le dva otroka, dvojčka Apolona in Artemido. Svojo ošabnost (hubris) je drago plačala, ko sta šla Artemida in Apolon z lokom in puščicami na lov za njenimi otroki in jih pobila. Na prizoru je upodobljen trenutek, ko Artemida iz toka vleče novo puščico, Apolon pa cilja na naslednjo žrtev. Figuri bogov sta glede na preostale smrtnike vizualno bolj izpostavljeni in večji.
Središče atenskega vsakodnevnega javnega življenja je bil trg, agora, ki se je v začetku 6. stoletja pr. n. št. razvil iz tržnice in srečevališča na mestu, kjer se je sveta Panatenajska cesta začela vzpenjati na akropolo. Meje območja, namenjenega poslom in politiki, so bile označene s posameznimi kamni. Stavbe za različne namembnosti so večinoma postavili v 6. in 5. stoletju pr. n. št., predvsem na južni in zahodni stranici agore. Stoa, dolga pravokotna stavba z zaprto zadnjo steno in odprtim stebriščem na sprednji strani, je lahko služila različnim nalogam. V njej so bili pisarne upravnikov, trgovski lokali in šole. Agoro so krasili portretni kipi državnikov, uspešnih vojskovodij in politikov, kasneje tudi govornikov in filozofov.
V »poslikani« ali »pisani« stoi z dorskim stebriščem je bil razstavljen vojni plen ter slaven cikel velikih slik na lesenih tablah, ki so slavile vojaške dosežke Atencev, npr. bitko pri Maratonu s Perzijci.
Kratkolasi in bradati Temistokel zaradi individualiziranih obraznih potez velja za prvi pravi portret evropske umetnosti.
Na vzpetini nad mestom je na kraju nekdanje mikenske utrdbe stala Akropola. Bila je obzidana, zato da je bil sveti prostor jasno ločen od preostalega mesta. Monumentalne propileje so označevale prehod iz človeškega sveta skozi zatemnjeno področje slavnostnega vhoda v osvetljeni svet božanskega. Ključni točki akropolskega prostora sta bila tempelj in oltar pred njim. Tempelj je služil kot domovanje boga, v njem je stal kultni kip božanstva, tam so hranili tudi votivne darove. Verske obrede oziroma žrtvovanja so opravljali zunaj na prostem, ob oltarju pred templjem. Glavni tempelj Partenon, posvečen zaščitnici mesta Ateni, so obdajali še drugi manjši templji in oltarji ter zakladnica. Na južnem pobočju akropole se je naslanjalo Dionizovo gledališče za tragedije, ki so jih prirejali v sklopu verskih praznovanj. Posamezne stavbe so bile kot prostostoječi geometrijski volumni prosto razporejene po pobočju. Poudarek je bil na njihovi zunanjščini. Oblikovane so bile premišljeno glede na primarni pogled na stavbo z vogala, tako da je stavba z vključenimi optičnimi popravki ustvarjala vtis popolnoma pravilnega in skladnega stavbnega telesa.
Atenski Partenon, bivališče velikega Ateninega krizelefantinskega kipa, je bil bogato okrašen s kipi in reliefi, ki so bili prvotno pobarvani.
Na kraju nekdanje mikenske utrdbe so v arhaičnem obdobju zgradili Akropolo, »zgornje mesto«. Po bitki na Maratonskem polju leta 490 pr. n. št. so začeli graditi nov Atenin tempelj, vendar so v letih 480–479 pr. n. št. Perzijci vse porušili. Velikega gradbenega podviga se je trideset let kasneje znova lotil Periklej, ki je za gradnjo atenske Akropole uporabil prihodke rudnikov srebra ter posegel v delfsko zakladnico. Druge grške države so protestirale, toda brez uspeha.
Kratkolasi in bradati Temistokel zaradi individualiziranih obraznih potez velja za prvi pravi portret evropske umetnosti.
Grški tempelj se je razvil iz mikenskega megarona. Bil je najbolj pomembna stavba v mestu, večja od preostalih stavb, zgrajena iz kamna in za dodatni vizualni poudarek obdana s stebriščem. Tempelj stoji na stopničasti ploščadi ali stilobatu, stebrišče ali kolonada na obodu stavbe nosi dvokapno streho in obdaja pravokotni prostor. Tega tvorijo odprt predprostor ali pronaos, ki vodi v celo ali naos s kultnim kipom, in na drugi strani odprta dvorana ali opistodom za hrambo votivnih darov. Stebri, sestavljeni iz več kosov kamnov in žlebljeni, nosijo ogredje s trikotnim čelom ali timpanonom na krajših stranicah.
Tempelj je dobil ime po legendarnem atenskem kralju Erehteju. Postavljen je na mestu starega arhaičnega Ateninega templja, ki je označeval mesto, kjer naj bi se odvilo tekmovanje med Ateno in Pozejdonom za gospostvo nad Atiko. Pozejdon je Atičanom podaril izvir slane vode, Atena pa oljko in zato zmagala. Erehtejon za razliko od Partenona nima preprostega pravokotnega tlorisa. Tudi vlogo stebrov so prevzele kariatide, po tri popolnoma enake ženske figure v kontrapostu. Odete so v oblačila z vertikalno padajočimi gubami, ki spominjajo na žlebiče stebrov, na glavah nosijo prstan dorskega kapitela.
Stilobat je nekoliko usločen zato, da se v pogledu od daleč zdi popolnoma raven. Stebri so v vogalih razmaknjeni manj kot v sredini stranice zato, da se zdijo povsem enakomerni. Vogalni stebri so nekoliko debelejši od preostalih zato, da se zdijo vsi enako debeli. Debla stebrov so napeta in se proti vrhu ožajo zato, da se zdijo povsem ravna.
Stebrni red tvorita steber in ogredje. S kapitelom je oblikovan prehod od okroglega stebra k pravokotnemu ogredju. V klasični grški umetnosti so poznali dva stebrna reda. Dorski stebrni red se je izoblikoval na grški celini, jonski stebrni red pa v grških mestih na maloazijski obali.
Pri dorskem stebrnem redu steber brez baze stoji neposredno na tleh. Deblo je žlebljeno s širokimi plitvimi žlebiči. Kapitel ima obliko preprostega okroglega prstana. Na ogredju se nahaja friz s triglifi in metopami. Triglif je žlebljena plošča, ki jo dve vdolbini delita na tri dele. Metopa je plošča, ki je po navadi okrašena s figuralnim reliefom.
Pri jonskem stebrnem redu steber stoji na podnožju ali bazi. Steber je vitkejši in višji od dorskega, tudi žlebiči na deblu so globlji in ožji. Kapitel ima obliko volut po vzoru ovnovih rogov. Friz na ogredju je gladek ali pa je kiparsko okrašen.
Na atenski Akropoli so uporabili oba stebrna reda, kar lahko razumemo kot izraz prizadevanja po zavezništvu vseh Grkov v vojni proti Perzijcem. Dorski Partenon je tako imel štiri jonske stebre v zakladnici ter jonski kontinuirani friz na zunanjščini notranje stene, Erehtejon in tempelj Nike sta bila jonska, propileje so imele zunaj dorski in notri jonski stebrni red.
Nadzornik partenonskega kiparskega okrasja je bil slavni kipar Fidija. Sam je izdelal velikanski prostostoječi kip Atene Partenos v bojni opravi, ki je stal v naosu. Votlo leseno ogrodje je bilo nadrobneje oblikovano z glino in mavcem ter prekrito s slonokoščenimi in zlatimi ploščami. Prve so označevale boginjino golo kožo, druge pa njeno oblačilo in bojno opravo, kipec boginje Nike, sulico ter ščit z Meduzino glavo. Kip se je zrcalil v bazenu vode, ki je bila potrebna za zagotavljanje ustrezno vlažnega okolja, da slonovina ni popokala.
Na partenonskih timpanonih sta bila upodobljena prizora Ateninega rojstva ter tekmovanja med Ateno in Pozejdonom. Postavitve figur so prilagojene trikotni obliki timpanona, sproščeno in spokojno sedijo, telesa so anatomsko pravilno oblikovana. Na metopah so bile upodobljene štiri mitološke bitke – med Lapiti in Kentavri, med Grki in Amazonkami, med Olimpijci in Titani ter trojanska vojna –, ki so simbolizirale boj med civiliziranimi Grki in barbarskimi Perzijci. Na frizu okoli naosa je bila najbrž upodobljena panatenajska procesija, ki so jo Atenci izvedli vsake štiri leta. S slavnostnim sprevodom so Ateninemu tempeljskemu kipu prinesli novo oblačilo in druge darove. Kljub slovesnemu vzdušju so telesa upodobljena v svobodnem gibanju.
Velik del partenonskega kiparskega okrasja so po naročilu angleškega grofa Elgina v začetku 19. stoletja prepeljali v Anglijo in se danes nahaja v Britanskem muzeju. Grčija si že dolga leta prizadeva, da bi ga vrnili.
V klasičnem obdobju po perzijskih vojnah se je sicer uveljavilo kiparstvo v bronu, ki ga je laže oblikovati kot marmor. Kipi boginj in bogov so krasili templje, zmagoviti atleti so se s svojimi kipi bogovom zahvalili za zmago in kot vzorniki služili drugim udeležencem panhelenskih iger. Telesa golih moških figur so še vedno idealizirana, kot so bila telesa arhaičnih kurosov, vendar je njihova postavitev bolj sproščena. Ne stojijo več strumno, temveč v kontrapostu. Nosilna noga je ravna, druga je prosto pokrčena. Glava je zasukana v eno stran, boki rahlo v drugo. Deli telesa niso več razporejeni simetrično, ampak so med sabo uravnoteženi. Kopjenosec ni upodobljen niti statičen niti v gibanju, temveč v umirjenem trenutku bodisi zaustavitve bodisi začetka gibanja. Ni niti mlad niti star, niti suhljat niti pretirano mišičast; je idealni vojak ali atlet nedoločljive starosti in večne lepote. Izraz na njegovem obrazu je spokojen in resen, ne izdaja nobenih čustev.
V primerjavi s starejšimi obdobji je na kipih iz poznoklasičnega in helenističnega obdobja opaziti še več naturalizma, gibanja in celo dramatičnosti. Poudarjena ni več toliko idealna lepota kot čutnost in izražanje občutij. Uveljavila sta se dva nova kiparska tipa, ženski akt ter vladarski portret.
Grško slikarstvo je z vtisom polnoplastičnosti teles in poglabljanja prostora v 4. stoletju pr. n. št. doseglo vrhunec. Nobeno od del najslavnejših slikarjev tistega obdobja ni ohranjeno niti v kopijah. Za slikarske dosežke Parazija, Zevksisa in Apela vemo le iz pisnih virov.
Z ustanovitvijo Aleksandrove makedonske svetovne države se je začelo helenistično obdobje. Po vsem cesarstvu je uveljavljal grško kulturo, vendar je cenil tudi perzijsko, zlasti ga je navdihovala ideja absolutnega vladarja. V Egiptu je ustanovil svoje mesto Aleksandrijo, ki je postala znanstvena in kulturna prestolnica helenističnega sveta. Po Aleksandrovi smrti je cesarstvo razpadlo v posamezna kraljestva. Maloazijski pergamonski kralji so svojo prestolnico Pergamon na terasastem pobočju zgradili v tekmovanju z Atenami in Aleksandrijo. Na akropoli so stale veličastne stavbe: kraljeva palača, vojašnica, agora, knjižnica, gledališče, Atenin tempelj in predvsem Zevsov oltar. Dramatično dogajanje, razgibane kompozicije in močna čustva ali patos zaznamujejo kiparski friz, s katerim je oltar okrašen, pa tudi drugo helenistično kiparstvo.
Bojevnik predstavlja enega redkih ohranjenih izvirnih grških kipov v bronu. Prvotno je bil najbrž del votivne skupine figur v nekem templju. Bronasta površina je bila sprva najverjetneje spolirana do sijaja, vstavljene je imel steklene oči, bakrene ustnice in srebrne zobe. Predvidevamo, da je nosil sulico in ščit.
Grški izvirnik naj bi izdelal Poliklejt iz Argosa. Verjetno gre za kip z naslovom Kanon, s katerim naj bi kipar prikazal sistem proporcev, ki ga je opisal v svojem zdaj izgubljenem trakratu: velikost glave proti telesu je v razmerju 1 : 7, velikost dlani proti celotni višini telesa je v razmerju 1 : 10. Poliklejt je lepoto opredelil kot rezultat popolne skladnosti, tako vseh delov med sabo kot tudi delov do celote.
Najslavnejše Fidijeve, Poliklejtove in Mironove bronaste kipe poznamo le iz zapisov in iz rimskih kopij, ki pa so bile izdelane tudi več stoletij kasneje, zato ne moremo zagotovo vedeti, kako zvesto sledijo izvirnikom.
Starogrška beseda za umetnost, techne, je pomenila izurjenost oziroma izmojstrenost: spretnost, s katero je obdelan neki naravni material in predelan v neki izdelek (les v ladjo ali mizo, kamen v kip, minerali v sliko, besede v govor). Najbolj so cenili »umetnost govorjenja«, retoriko, ki je bila sestavni del političnega udejstvovanja. Kipi in slike, ki so krasili templje in trge ter slavili bogove, zmagovite atlete in vplivne politike, so bili delo rokodelcev. Družbeni položaj kiparjev in slikarjev je zato bil nizek, čeprav so nekateri posamezniki lahko tudi zelo zasloveli in precej obogateli (npr. Praksitel). Filozof in zgodovinar Plutarh je pripomnil: ob ogledovanju Fidijevega Zevsa si noben plemenit mladenič ne bi zaželel postati Fidija, občudovanje dela še ne pomeni tudi občudovanja tistega, ki je delo izdelal.
Vemo, da so nekateri kiparji o svojem delu tudi pisali (npr. Miron iz Aten, Poliklejt iz Argosa), vendar njihovi spisi niso ohranjeni, poznamo jih le kot citate v delih drugih avtorjev. V antični Grčiji so kipe in slike presojali glede na načeli lepote ter posnemanja stvarnega sveta (gr. mimesis), ki so ju uveljavili grški filozofi. Lepota neke podobe je rezultat oziroma posledica somernosti, uravnoteženosti in skladnosti. Podoba pa mora predvsem biti resnična, posnemati mora stvari, vendar ne samo take, kakršne so, temveč tudi take, kakršne bi morale biti. Kipar in slikar ne le kopirata vidne plati stvari, temveč poustvarjata njeno notranje bistvo.
V primerjavi s Poliklejtovim Kopjenoscem ima Lizipov Mladenič s strgalom vitkejše telo, manjšo glavo in natančneje upodobljene lase. Razkorak med njegovima nogama je večji, z rokama sega naprej v prostor. Linija v obliki črke S, ki jo izrisuje kontrapost, je bolj poudarjena. Ujet je v določenem trenutku, med gibanjem, s strgalom bo pravkar dosegel konec v globino iztegnjene roke.
Praksitelova boginja Afrodita je ujeta v zasebnem vsakdanjem trenutku, pripravlja se na kopanje, na kar nakazujejo vrč in tkanina v njeni roki, predvsem pa njeno golo telo. Z desnico zakriva svoje mednožje in z isto gesto hkrati opozarja nanj. Obraz sramežljivo obrača vstran.
Praksitelov kip, ki je sicer že v izvirniku nastal iz marmorja, je bil zelo priljubljen, zato je v različnih zbirkah ohranjenih skoraj petdeset njegovih kopij. Točno ta kip je sestavljen iz dveh rimskih kopij, od katerih je ena prispevala glavo in druga telo, v 17. in 18. stoletju pa so mu dodali še nos, vrat, spodnji del desne roke in večino leve roke, stopala in del noge.
Aleksandra Velikega je njegov osebni kipar Lizip upodobil kot obritega mladeniča z valovitimi lasmi, ki lahko spominjajo na levjo grivo. Z rahlo nagnjeno glavo, nagubanim čelom in odprtimi usti zasanjano zre v daljavo, izraža junaško hrepenenje po nadaljnjih osvojitvah ali potos. S tem se razlikuje od upodobitev modrih bradatih državnikov v zrelih letih iz klasičnega obdobja.
Na talnem mozaiku, ki je kopija slike neznanega helenističnega slikarja, je upodobljen prelomni zgodovinski trenutek, zaključek bitke med Aleksandrom Velikim in perzijskim vladarjem Darejem III. Človeške in živalske figure so razgibane, upodobljene so s senčenjem in v močnih skrajšavah. Dogajanje je dramatično. Aleksander Veliki kot prvi med enakimi odločno napada z leve. Prestrašeni Darej III., ki na vozu absolutistično prevladuje nad svojimi vojaki, je prepoznal premoč Aleksandrove vojske in se odločil za umik. S tem je bilo perzijsko cesarstvo poraženo.
Prve zgodovine likovnih umetnosti so bile napisane v Aleksandriji, ohranjeni so le fragmenti, ki so jih v svoja dela vključili kasnejši avtorji. Rimski učenjak Plinij Starejši je v svojem Naravoslovju opisal razvoj grškega kiparstva in slikarstva v poglavjih o kamninah, kovinah in mineralih. Kiparji in slikarji so se mojstrili v posnemanju stvarnega sveta od okornih začetkov v davni preteklosti do izpopolnjenosti s Praksitelom, Lizipom in Apelom v obdobju Aleksandra Velikega. Plinij je bralcu ponudil tudi nekaj anekdot, ki naj bi razkrivale, kako vešči so bili posnemanja.
Parazij iz Efeza in Zevksis iz Herakleje sta tekmovala, kdo bo naslikal prepričljivejšo sliko. Zevksisovo naslikano grozdje so začele kljuvati ptice. Prepričan, da je zmaga njegova, je Paraziju naročil, naj odgrne zaveso in pokaže še svojo sliko. Zavesa je bila le naslikana in Zevksis je moral priznati poraz.
Aleksandrov najljubši slikar Apel iz Kolofona naj bi konje naslikal tako realistično, da so živi konji ob sliki zarezgetali, z njim pa je povezan tudi pregovorni izrek »le čevlje sodi naj kopitar«. Neki čevljar je na Apelovi sliki pokritiziral sandalo, Apel jo je popravil, vendar si je čevljar naslednjega dne drznil pokritizirati tudi to, kako je naslikana noga. Apel mu je odvrnil, naj »ne sodi nad sandalo«.
Aleksandrijske ravne ulice so se sekale pod pravimi koti, kot je bilo za grška kolonialna mesta sicer običajno že prej. V središču geometrične mreže je izstopala le velika agora, akropole ni bilo več, posamezni templji so bili vključeni v mestno tkivo. Ulice so bile obdane s stebrišči, zasebne hiše so bile večje in razkošnejše kot v klasičnih Atenah.
Pergamonski oltar z jonskim stebriščem na kiparsko okrašenem podiju je deloma rekonstruiran v berlinskem muzeju. Na dolgem frizu je upodobljena gigantomahija, boj olimpijskih božanstev z Giganti, kot metafora za zmago Pergamona nad maloazijskimi Kelti Galačani. Velikanske figure v zelo globokem reliefu, ki ustvarja močan kontrast med svetlobo in senco, so z diagonalnimi postavitvami v različne smeri dramatično razgibane. Pretirano mišičasta telesa so ujeta v energičnem gibanju.
Ta kip trojanskega svečenika, ki se napetih mišic in spačenega obraza v družbi svojih dveh sinov divje bori s kačama, so odkrili leta 1506 v nekem rimskem vinogradu med ostanki palače rimskega cesarja Tita. Renesančni umetniki, še posebej Michelangelo, so bili očarani nad izrazom silnega trpljenja.
Še dva antična kipa v svojem času nista bila prav znana. Medičejska Venera (Firence, Galerija Uffizi) in Apolon Belvederski (Rim, Vatikanski muzeji), rimski kopiji helenističnih izvirnikov, sta zaslovela in postala pomemben vzor za druge umetnike šele potem, ko so ju v obdobju renesanse ponovno odkrili.
| Pojasni | Slovarček | Interaktivne naloge |
