Prve sledi človekove umetniške dejavnosti zasledimo okoli 40000 let pr. n. št., ko se je začela kamena doba, najstarejše obdobje prazgodovine. Prazgodovinski človek starejše in srednje kamene dobe je živel v nomadskih skupnostih, preživljal se je z lovom in nabiralništvom. Zavetje je iskal v jamah in spodmolih, na prostem si je postavljal preprosta zavetišča iz vej ali živalskih kosti in oklov, pokrita z živalskimi kožami. Izdeloval je preprosto orodje in orožje iz lesa, kamna ali kosti, rezljal in klesal je tudi že prve male kipce in slikal podobe v jamah. Pomen in vloga malih kipcev in obsežnih jamskih poslikav nista znana. Domnevamo, da so imeli magično funkcijo, četudi ne vemo točno kakšno.
V mlajši kameni dobi se je človek naselil za stalno, to spremembo imenujemo neolitska revolucija. Posamezna plemena so živela v vaseh in se ukvarjala s poljedelstvom, živinorejo in rokodelstvom. Zaradi možnosti shranjevanja dobrin za daljši čas se je izoblikoval pojem zasebne lastnine. V evropskem prostoru je bila najpomembnejša megalitska kultura, kjer se prvič srečamo z monumentalnimi strukturami iz velikih kamnitih blokov ali monolitov. Njihove funkcije in simbolnega pomena ne moremo natančno ugotoviti, a najverjetneje so s trdnostjo in trajnostjo materiala označevali sveti prostor, bodisi grobišče bodisi svetišče.
V arhitekturnih tvorbah megalitske kulture razločujemo tri tipe megalitskih struktur: menhir je pokončno postavljen monolit, ki stoji posamezno ali v večjih skupinah; dolmen ali soba iz dveh ali več vertikalnih kamnov, na katere je položen velik ploščat kamen; kromleh, ki pomeni skupine menhirjev in dolmenov, razporejenih v krožne ali polkrožne oblike.
Na goli ženski figuri so poudarjeni le tisti deli telesa, ki so povezani z reprodukcijo: prsi, trebuh in osramje. Obraz pa ni izoblikovan. Take figurice so zgodovinarji poimenovali »Venere« in sklepali, da predstavljajo boginje plodnosti.
Slikanje v težko dostopnih in globokih jamah naj bi bilo posebno ritualno dejanje za zagotovitev dobrega ulova. Živali so upodobljene precej naturalistično. Podobe so nastale tako, da so obliko figur najprej orisali in jo nato pobarvali z zemeljskimi barvami: rjavo, črno, rumeno in rdečo. Živali so upodobljene v kompozitnem načinu: rogovi so naslikani frontalno, glave in telesa pa v profilu. Človeških figur je bistveno manj kot živalskih in niso tako realistične. Na teh podobah je človek živalim očitno podrejen. Prostor ni nakazan, ampak figure delujejo, kot da lebdijo v zraku. Ker so figure slikali drugo čez drugo, današnje celote dajejo vtis dirjajoče črede.
Zmožnost izdelovanja orodja in podob je tisto, po čemer se človek razlikuje od živali. Prve kiparske in slikarske upodobitve občutno predhodijo izumu pisave.
Stonehenge ni le najslavnejši, ampak je tudi najkompleksnejši evropski kromleh. Zgradili so ga v več fazah in z različnimi vrstami kamnov, ki so jih pripeljali od blizu in daleč. Njegova funkcija sicer ostaja nepojasnjena. Najverjetneje gre za kraj obredov, povezanih s smrtjo in pokopi, »svet mrtvih«. Glede na postavitev lahko sklepamo, da je bil namenjen tudi obeleževanju poletnega in zimskega solsticija.
V bakreni dobi se je na slovenskem ozemlju uveljavila koliščarska kultura. Na Ljubljanskem barju so prisotne sledi koliščarskih naselij, vasi ob jezeru, ki jih je sestavljalo manj kot dvajset prostostoječih kolib na kolih. Koliščarji so izdelovali bakreno orodje, orožje in nakit ter okrašene glinene posode živalskih in človeških oblik. Take posode so najverjetneje uporabljali za shranjevanje svetih tekočin in kot votivne predmete, da so jih darovali bogovom in jih prosili za dober pridelek.
V starejši železni dobi so rodovne skupnosti živele v višinskih postojankah, utrjenih s kamnitimi obzidji, ki jih imenujemo gradišča. Zaradi zasebne lastnine se je družba začela razslojevati. Vojaki so si pridobili privilegiran položaj, na kar kažejo bogati grobni pridatki. Pokojnike iz najvišjega sloja so v posmrtno življenje pospremile drobne bronaste figurice in situle, ki so jih veljaki dobili v dar ob zmagah v bojih oziroma ob ustoličenju za kneza. To so bronasta vedra, umetelno okrašena v tehniki torevtike. Iz njih so v obredih stregli opojno pijačo, vino, mešano z vodo in medom.
Preproste lesene kolibe pravokotnega tlorisa je pokrivala dvokapna streha. Postavljene so bile tesno skupaj in včasih obdane še z lesenimi ograjami. Kolišče ni bilo najbolj trajno naselje, saj so v njem navadno živeli le nekaj desetletij.
Posoda iz žgane gline ima antropomorfno obliko, torej obliko shematizirane človeške figure v vezenem oblačilu z geometričnim ornamentom. Njen spol ni prepoznaven, glava bi lahko bila moška, ženska ali celo živalska maska.
Na situli so v treh pasovih ali frizih upodobljeni žanrski prizori iz aristokratskega življenja. Sprevod konjenikov in mož na vozovih v zgornjem pasu predstavlja vojno ali boj. V srednjem pasu je upodobljen vladar na prestolu med obrednim pitjem in opazovanjem dvoboja z ročkami, kar predstavlja blaginjo. Živali v spodnjem pasu predstavljajo divjo naravo kot nasprotje civiliziranemu človekovemu svetu in namigujejo na posmrtno življenje. Vse figure so upodobljene v profilu, s čimer je nakazana tudi smer gibanja: zgoraj v levo stran, spodaj v desno stran, v sredini so figure obrnjene druga proti drugi. Oblikovanje figur je poenostavljeno, poudarjene so njihove ključne poteze, manj pomembne podrobnosti so izpuščene.
| Pojasni | Slovarček | Interaktivne naloge |
Na prerisu motivov z vaške situle označi, kje se nahaja detajl na sliki.