_-_South_side,_from_Via_triumphalis.Attribution Paris Orlando. jpg.jpg)
.jpg)
Četudi so bili Etruščani vodilno ljudstvo antične Italije, o njih zaradi skopih ostalin vemo le malo. Organizirani so bili v posamezne male aristokratske mestne države, povezane v vojaško zvezo. Bili so pomorščaki in trgovci ter mojstri v obdelovanju kovin. V svojo religijo in kulturo so prevzeli elemente sočasne grške kulture, na primer bogove in boginje, grško abecedo ter druženje ob simpozijih. Uvažali so tudi grško keramiko, ki so jo zelo cenili in jo uporabljali tudi kot grobne pridatke.
Etruščanska mesta so stala na vzpetinah. Utrjena so bila z mogočnimi obzidji s stolpi, na mestnih vratih in drugod so se že pojavili loki in oboki. Ulice so bile urejene v geometrično mrežo, ki je narekovala organizacijo mesta. Dve glavni ulici, po navadi orientirani glede na strani neba, sta delili mesto v štiri četrtine, torej mestne četrti. Na njunem križišču se je nahajal trg, ki je predstavljal središče mesta. Na robu mestnega trga je stal tempelj.
Osnovno obliko templja so Etruščani prevzeli od Grkov, vendar se je etruščanski tempelj od grškega v marsičem razlikoval: bil je manjših dimenzij, zgrajen je bil iz lesa in opeke, stal je na visokem kamnitem podiju, na katerega je vodilo ozko stopnišče. Pogosto je imel tri cele, za tri glavna božanstva: Tinia, Uni in Menrva so bili od Grkov prevzeti Zevs, Hera in Atena. Stebrišče se je nahajalo samo na vhodni stranici in je ustvarjalo globoko vežo. Razmik med stebri je bil večji kot pri stebriščih grških templjev. Leseni stebri toskanskega stebrnega reda so imeli bazo, niso bili žlebljeni, kapitel je krasil dorski prstan, toda ogredje ni imelo friza triglifov in metop. Streha je bila lesena, krita s keramičnimi ploščami in na robovih okrašena s kipi iz žgane gline. Čelne strani ni krasil kiparsko okrašen timpanon, temveč kvadriga.
Etruščanske grobnice so bile obsežni kompleksi, sestavljeni iz več prostorov, ki so bili deloma ali popolnoma vkopani v zemljo ter pokriti z gomilo. Sobane, v katerih so bili pokopani člani elitnih družin, so poslikali s prizori slavij, gostij, plesa ali lova. Posmrtne ostanke so hranili v sarkofagih z upodobitvami pokojnikov.
Pri simpoziju so napol leže napol sede upodobljeni tako ženske kot moški. Ženske imajo svetlejšo polt, moški temnejšo. Figure živahno gestikulirajo, vzdušje je radostno. Kot v egipčanskem in grškem arhaičnem slikarstvu so trupi in oči figur prikazani frontalno, glave in noge pa v profilu. Prostor med figurami je zapolnjen z rastlinjem.
Sarkofag iz žgane gline je bil prvotno pobarvan. Zakonca sta upodobljena živa pri simpoziju. Njuni telesi sta izoblikovani le do pasu, ležeči del je le nakazan. Dolgi stilizirani lasje ter obraza s poudarjenimi ličnicami, navzgor potegnjenimi mandljastimi očmi in nasmeškom razkrivajo vplive grške arhaične umetnosti.
Mitično ustanovitev Rima opisuje legenda o Romulu in Remu, ki naj bi postavila mesto in se nato sprla glede njegovega imena. Drugo zgodbo o izvoru Rima
ponuja Vergilova Eneida, kjer se kot rimski ustanovitelj pojavi trojanski junak Enej. V najstarejšem zgodovinskem obdobju od 8. do 6. stol. pr. n. št.
se je zvrstilo šest kraljev, od katerih so bili nekateri etruščanski. Leta 509 pr. n. št. je bila ustanovljena rimska republika: imela je dva konzula,
enega za vojaško in drugega za sodno oblast, ki sta bila izvoljena vsako leto. Oblast sta si delila s senatom in skupščino. Družbo so sestavljali premožni
zemljelastniki ali patriciji in mali kmetje, trgovci, osvobojeni sužnji ali plebejci. Leta 27 pr. n. št. je Oktavijan postal prvi rimski cesar in si nadel
ime Avgust, s čimer se je začelo obdobje cesarstva. Antični Rim je bil na vrhuncu v 2. stoletju n. št. pod cesarjema Trajanom in Hadrijanom, nato je
sledil postopen zaton. Leta 324 n. št. je cesar Konstantin prestolnico cesarstva prestavil v Konstantinopel, sledili so barbarski vpadi v Rim.
Rimska kultura predstavlja nadaljevanje etruščanske s prepoznavnimi grškimi vplivi: Rimljani so prevzeli grške bogove in mitologijo ter občudovali
grško umetnost. Zbirali so grške umetnine in jih množično kopirali.
Središče Rima in vsakega rimskega mesta je bil trg, forum, kjer so se nahajale najpomembnejše stavbe v mestu in kjer je potekal velik del javnega življenja. Na prvem, republikanskem Rimskem forumu so bile posamezne stavbe, podobno kot na grški agori, precej svobodno razpostavljene. Bazilike in druge profane javne stavbe ter templji so stali drug poleg drugega, kot je bilo običajno že v etruščanskih mestih. Kasnejši cesarski forumi, ki so jih poleg Rimskega foruma dali postaviti posamezni cesarji, so bili osno zasnovani in estetsko bolj domišljeni. Odprti prostor pravokotnega ali kvadratnega tlorisa je bil obdan s stebriščem, v katerega je bilo vključenih več stavb za različne namembnosti. Tempelj je stal v sredini krajše stranice. Rimski forum je bil sprva osrednji prostor trgovanja in politike, nato pa je vedno bolj prevladovala njegova reprezentativna vloga.
Rimska bazilika je podobno kot grška stoa služila različnim upravnim, sodnim ali trgovskim funkcijam. Velika reprezentativna stavba pravokotnega tlorisa je bila običajno triladijska. Širšo in višjo glavno ladjo s svetlobnim nadstropjem je od ožjih in nižjih stranskih dveh ladij ločevalo stebrišče. Krita je bila z lesenim ostrešjem. Notranjščina je bila bogato okrašena z marmornimi ploščami. Vhod se je nahajal na daljši stranici, krajša stranica je lahko bila polkrožno zaključena. V takem polkrožnem zaključku ali apsidi so stali kipi bogov ali cesarjev ter cesarjev prestol.
Rimski tempelj za razliko od grškega ni bil najpomembnejša in zato največja stavba v mestu. Po osnovni zasnovi je izhajal iz etruščanskega: stal je na visokem podiju, z globoko ložo je bilo poudarjeno njegovo pročelje. Kot grški je bil ves zgrajen iz kamna in obdan s stebriščem. Toda prostostoječi stebri so nosili le pronaos, sicer so bili kot polstebri vključeni v steno. S tem so izgubili nosilno funkcijo, ki jo je prevzela polna stena, in postali samo okrasni element. Najbolj priljubljen je bil korintski stebrni red. Najslavnejši rimski tempelj je Panteon, ki zaradi krožnega tlorisa in poudarka na notranjščini stavbe sicer ni tipičen za rimsko sakralno arhitekturo.
Poleg forumov z bazilikami in templji so rimski senatorji in cesarji gradili še druge javne ustanove, npr. gledališča, cirkuse za dirke s konjskimi vpregami, amfiteatre za spektakelske gladiatorske igre in boje z živalmi in javna kopališča ali terme. V čast zmagovitim cesarjem so postavljali številne spomenike, slavoloke, slavilne stebre in konjeniške spomenike.
Trajanov forum je bil med vsemi cesarskimi forumi najveličastnejši, nanj je vodil vhod skozi slavolok. Sredi trga je stal konjeniški spomenik, nasproti vhoda sta bila prečno postavljena bazilika s polkrožnima apsidama in Trajanov steber, ki je bil obdan s knjižnicama, grško na eni in rimsko na drugi strani. Forum se je zaključil s Trajanovim templjem.
Korintski stebrni red je bil v grški arhitekturi pridržan za manjše okrogle stavbe in notranjščine. Ima jonsko deblo, bazo in ogredje ter bogato okrašen kapitel z akantovimi listi in malimi volutami.
Pravokotno stebriščno preddverje ali portik s korintskimi stebri vodi v okroglo stavbo ali rotundo, krito s kupolo, ki ima v notranjščini obliko polkrogle. Notranja stena je členjena s polkrožnimi in pravokotnimi nišami ter korintskimi stebri in pilastri. Kupola je kasetirana, na vrhu je okrogla odprtina ali okulus, ki osvetljuje notranjost. Gradnjo tako zahtevne prostorske zasnove je omogočila nova gradbena tehnika, ulivanje betona.
Panteon je bil sprva obdan s stebriščnim dvoriščem kakor templji na stranici foruma. Kupola od zunaj ni bila vidna. Prvotno stavbo je dal postaviti Avgustov zet Mark Agripa v cesarjevo čast, temeljito pa so jo predelali v času cesarja Hadrijana. Panteon je bil posvečen »vsem bogovom«, vendar o dejanskem kultu ničesar ne vemo.
Beton je zmes peska, vode in veziv, ki se uliva v kalupe in omogoča raznolike gradbene oblike. V rimskem obdobju so betonski masivni slopi nosili loke, oboke in celo kupole, vendar je bila betonska struktura vedno prekrita, zunaj z opeko in kamnom, znotraj pa s štukom, marmorji in mozaiki.
Amfiteater elipsastega tlorisa ima v sredini oder, naokoli so v skladu z družbeno razslojenostjo razporejena sedišča. Pod odrom in sedišči je kompleksen infrastrukturni sistem hodnikov in stopnišč, dvigal, kletk in orožarn. Štirinadstropna zunanjščina je členjena z arkadami v treh nadstropjih: rimski loki so uokvirjeni z grškimi polstebri, zvrstijo se toskanski (namesto dorskega), jonski in korintski stebrni red v estetskem zaporedju od težjega k lažjemu. V lokih drugega in tretjega nadstropja so nekoč verjetno stali kipi. Četrto nadstropje je členjeno le z majhnimi okni in korintskimi pilastri, na vrhu stavbo zaključuje venčni zidec.
Najveličastnejše rimsko javno kopališče je bilo v skladu z načelom »mens sana in corpore sano« (»zdrav duh v zdravem telesu«) namenjeno tudi športnim in kulturnim dejavnostim. Terme so bile velikanski kompleks simetrično razporejenih prostorov. Masivne stene so v zgornjih nadstropjih predirala velika termska okna.
Konstantinov slavolok so postavili v počastitev zmage nad tekmecem Maksencijem v bitki pri Milvijskem mostu. Največji med rimskimi slavoloki ima tri polkrožno zaključene odprtine, osrednja je višja in širša od stranskih dveh. Okrašen je s korintskimi stebri, kipi in reliefi. Nekaj reliefov je bilo izdelanih za prav ta slavolok, druge pa je Konstantin dal prenesti s starejših spomenikov prejšnjim cesarjem. Tako je želel poudariti svojo povezanost z velikimi predhodniki, Trajanom, Hadrijanom in Markom Avrelijem, pri katerih se je zgledoval. Vrh slavoloka je prvotno krasila še kvadriga.
Trajanov slavilni steber se je prvotno nahajal v kompleksu Trajanovega foruma. V bazi je Trajanova grobnica, na vrhu je stal pozlačen bronasti kip Trajana, ki se ni ohranil. Steber krasi dolg pripovedni ali narativni friz v plitvem reliefu, ki se kontinuirano vije proti vrhu. Na njem sta upodobljeni dve Trajanovi vojaški kampanji proti Dačanom. Obe se začneta s pohodom, sledijo grajenje tabora, žrtvovanje bogovom ter nagovor vojakom, končno se odvije bitka in kampanji se zaključita z rimsko zmago ter podreditvijo nasprotnikov. Vseh prizorov je okoli sto šestdeset, Trajan se na njih pojavi skoraj šestdesetkrat. Cesar je poudarjen tako, da je upodobljen malce večji od preostalih vojakov. Golobrade Rimljane v oklepu zlahka razločimo od bradatih barbarov v hlačah, prav tako rimske iz kamna in betona zgrajene stavbe od barbarskih lesenih koč. Prizorišče živahnega dogajanja je nakazano z drevesi, rekami, stavbami, vendar glavni poudarek velja predvsem figuram. Reliefi so bili prvotno pobarvani z rdečo, modro, rumeno in črno barvo.
Kiparskih portretnih upodobitev so bili deležni že veljaki republikanskega obdobja. Najpogosteje so bili ovekovečeni v marmornih bustah, pogosto izdelanih po posmrtnih voščenih maskah. Taki kipi so bili večinoma razstavljeni v domovih z namenom ohranjanja spomina na prednike. Upodobljeni so starejši možje resnega, celo mrkega izraza, s kratkimi lasmi in individualiziranimi obraznimi potezami. Še posebej so poudarjeni znaki staranja kot izraz izkušenosti, modrosti in avtoritete.
Cesar Avgust je na začetku obdobja cesarstva vpeljal novo vrsto portreta. Idealizirane portrete gladko obritega in večno mladega cesarja s kodrastimi lasmi na čelu je bilo mogoče videti vsepovsod. Taki kipi so bili po navadi replike uradnega portreta, razstavljeni na mnogih javnih krajih po vsem cesarstvu. Nasprotno se je Hadrijan kasneje raje dal upodobiti kot bradat zrel mož. Oba sta se zgledovala pri klasičnem grškem kiparstvu, le da so Avgusta navdihovali kipi atletov, Hadrijana pa portreti državnikov. Avgust se je tako predstavljal kot zmagoviti vojaški poveljnik, Hadrijan kot modri kralj filozof.
Bradati Mark Avrelij je namesto v vojaško opravo oblečen v civilno tuniko, desnico ima iztegnjeno v govorniški gesti. Figura cesarja je v razmerju do konja zelo velika. Pod konjevo dvignjeno nogo naj bi se nekoč nahajala še figura premaganega sovražnika. Ni znano, kje je eden redkih ohranjenih bronastih rimskih konjeniških spomenikov prvotno stal, niti točno kdo in ob kateri priložnosti ga je naročil. Četudi so v srednjem veku zaradi uporabnosti brona pretopili skoraj vse antične bronaste spomenike, so Marka Avrelija na konju ohranili, saj so bili prepričani, da gre za prvega krščanskega cesarja Konstantina Velikega.
Rimske republikanske portrete navadno označujemo z izrazom verizem v smislu skrajnega, pretiranega naturalizma, vendar ni povsem nujno, da so portreti dejansko naturalistični. Prav mogoče je, da gre za podobno načelo idealiziranja kot v grškem kiparstvu, le da v nasprotno smer.
Kip je verjetno marmorna kopija bronastega izvirnika, ki ga je naročil rimski senat v čast cesarju Avgustu. Ta je poraženega partijskega kralja prepričal, da vrne izgubljeni rimski legionarski prapor, kar je upodobljeno na oklepu. Celopostavni Avgust v vojaški opravi z oklepom kot general z govorniško gesto nagovarja svojo vojsko. Vladarjeva obraz in v kontrapost postavljeno telo sta idealizirana. Na Avgustovo domnevno božansko poreklo namigujejo njegove bose noge ter Venerin sin Kupido na delfinu ob desni nogi, saj se je Avgust ponašal, da izvira iz rodu Venerinega drugega sina Eneja.
Kip je verjetno marmorna kopija bronastega izvirnika, ki ga je naročil rimski senat v čast cesarju Avgustu. Ta je poraženega partijskega kralja prepričal, da vrne izgubljeni rimski legionarski prapor, kar je upodobljeno na oklepu. Celopostavni Avgust v vojaški opravi z oklepom kot general z govorniško gesto nagovarja svojo vojsko. Vladarjeva obraz in v kontrapost postavljeno telo sta idealizirana. Na Avgustovo domnevno božansko poreklo namigujejo njegove bose noge ter Venerin sin Kupido na delfinu ob desni nogi, saj se je Avgust ponašal, da izvira iz rodu Venerinega drugega sina Eneja.
Zasebna bivališča so se razlikovala glede na družbeni položaj prebivalcev. Revnejši sloji so stanovali v inzulah, večnadstropnih večstanovanjskih stavbah s trgovskimi lokali in delavnicami v pritličju ter stanovanji za posamezne družine s skupnimi kuhinjami in toaletnimi prostori v zgornjih nadstropjih. Premožnejše družine so bivale v enodružinskih domovih ali domusih s preprostimi zunanjščinami brez oken. Osrednja prostora domovanja in glavni vir svetlobe sta bila atrij z zbiralnikom deževnice in peristil, s stebriščem obdano dvorišče oziroma vrt. Okoli njiju so bili nanizani drugi prostori: pisarna ali tablinij, v kateri je gospodar sprejemal svoje kliente, jedilnica ali triklinij, v kateri je obedoval z družino in gosti, ter spalnice ali kubikuli. Notranjščina, ki jo je tvorilo zaporedje osvetljenih in zatemnjenih prostorov, je bila bogato okrašena s talnimi mozaiki, stenskimi poslikavami in kiparskimi portreti prednikov.
Premožnejše družine so imele tudi predmestno ali podeželsko vilo, kamor so se lahko umaknile za oddih od mestnega življenja. Vile so imele podobno osno zasnovo kot mestna bivališča s sosledjem vhodne veže, atrija in peristila, čeprav so bili prostori lahko nekoliko svobodneje razporejeni. Z odprtimi ložami so se odpirale navzven proti pokrajini. Bile so razkošno okrašene s stenskimi poslikavami, večinoma upodobitvami mitoloških prizorov, in z grškimi kipi ali njihovimi kopijami, kar je pričalo o kultiviranosti lastnikov.
Rimsko cesarstvo je na svojem vrhuncu obsegalo velikanska ozemlja. Nekatera staroselska naselja so Rimljani preprosto priključili cesarstvu kot municipije, npr. Celejo, nekatera mesta pa so ustanovili na novo kot vojaške postojanke oziroma kolonije, npr. Emono. Med mesti je vladala jasna hierarhija, povezana so bila z obsežnim cestnim sistemom. Rimska pokopališča so bila urejena v razmeroma ozkih pasovih ob cestah pred naselji. Pripadnike višjega sloja so pokopavali v bližini ceste in mestnih vrat, njihovi grobovi so bili označeni z oltarji in drugimi nagrobnimi spomeniki. Pomembni Celejani, lastniki parcel v bližnji vasi, so si postavili monumentalne družinske grobnice, v Egiptu pa se je v rimskem obdobju uveljavil nov tip pogrebnih mask. V Rimskem cesarstvu so se začele širiti nove religije, ki so prihajale z Vzhoda.
Favnova hiša je dobila svoje ime po bronastem kipu, ki so ga našli v njej. Stavba je bila zelo velika, obsegala je celotni ulični blok, imela je kar dva atrija in dva peristila. Notranjščina je bila okrašena s talnimi mozaiki, ki so dobro ohranjeni (1.55).
Na ozkem odrskem prostoru z rdečim ozadjem so upodobljene polnoplastične figure skoraj naravne velikosti v različnih položajih, ki se gibljejo svobodno, a spokojno. Razdeljene so v posamezne skupine, ki vendarle tvorijo eno sam prizor. Njegove vsebine ne poznamo. Obstaja več interpretacij, najverjetneje smo priče poročnemu ritualu, pripravljanju »neveste« na poroko po vzoru mitološke poroke med Ariadno in Dionizijem.
Celejanske poslikave so po slogu in po vsebini podobne pompejanskim. Spodnji deli sten so bili okrašeni z rastlinskimi in figuralnimi motivi, obokani strop je bil poslikan z mitološkimi prizori. Osrednji prizor predstavlja ugrabitev Perzefone.
Rimljani so podobno kot Etruščani osnovni pravokotnik mesta z dvema glavnima ulicama predelili v štiri dele. Glavni ulici sta bili orientirani glede na strani neba, kardo je potekal od severa proti jugu in dekumanus od vzhoda proti zahodu. Vsak od štirih delov je bil z ožjimi ulicami po principu geometrične mreže nadalje razdeljen v ulične bloke. Ob križišču glavnih ulic je stal forum s templjem, posvečenim Jupitru, Junoni in Minervi.
Pozlačen bronasti kip mladega Emonca v govorniški drži in oblečenega v rimsko togo je po vzoru Trajanovega stebra stal na stebru s kapitelom kot nagrobni spomenik ob cesti proti emonskim severnim mestnim vratom.
Pepelnica na stopničastem podstavku je okrašena z mitološkimi prizori, na čelni strani z motivom ugrabitve Evrope, ki na nagrobnikih simbolizira prehod iz zemeljskega sveta v onstranstvo. Zevs je predstavljen v podobi dirjajočega bika, nad Evropino glavo vihra draperija. V edikuli so upodobljeni člani družine, starša in mlada hči, ki ji je posvečena grobnica.
Tradicionalne egipčanske stilizirane pogrebne maske so zamenjali naturalistični portreti. Na leseno tablo so bili naslikani v tehniki enkavstike, pri kateri je vezivo barvnih pigmentov staljen čebelji vosek. Po najdišču, oazi Fajum v današnjem Egiptu, jih imenujemo fajumski portreti. Upodobljeni pokojniki se zdijo neverjetno živi. Ne vemo zagotovo, ali so bili ti portreti naslikani takoj po smrti kot del pokopnega rituala ali so nastali še za časa pokojnikovega življenja.
Pomembno rimsko mesto na slovenskem ozemlju je bila tudi kolonija Poetoviona ali Poetovia. Z upokojenimi vojaki, ki so se sem priselili, se je uveljavila vzhodnjaška misterijska religija mitraizem, razširjena predvsem med cesarskimi uradniki, cariniki in vojaki. Obredno druženje mitraistov, majhnih skupin izključno moških pripadnikov, je potekalo v preprostih mitrejih s kultnimi podobami Mitre, ubijalca bika.
| Pojasni | Slovarček | Interaktivne naloge |
